KAJ JE HOMEOPATIJA

Homeopatija je sistem zdravljenja z zdravili, ki se povsem razlikujejo od klasičnih zdravil, ki jih uporablja šolska medicina. Pripravljamo jih drugače, preizkušamo jih drugače in predpisujemo jih drugače. Gre za genialno zamišljen sistem zdravljenja, ki ga je razvil nemški zdravnik dr. Samuel Hahnemann (1755 - 1843).

 

Priprava homeopatskega zdravila

 

Homeopatska zdravila pripravljamo iz naravnih snovi mineralnega, rastlinskega ali živalskega izvora. Pripravljamo jih tako, da izhodno snov postopoma redčimo in pretresamo v enakem razmerju. Topilo je voda ali raztopina alkohola, pri netopnih snoveh pa za redčenje uporabljamo mlečni sladkor (pretresanje v tem primeru nadomešča trituracija). Postopek zaporednega redčenja in pretresanja imenujemo potenciranje, tako pripravljena zdravila pa potencirana zdravila. Redčenje poteka v razmerju 1:10 (to imenujemo D potence), 1:100 (to imenujemo C potence) ali v razmerju 1:50.000 (to imenujemo LM ali Q potence).

 

Preizkus homeopatskega zdravila

 

Preden lahko neko homeopatsko zdravilo uporabimo pri zdravljenju, moramo narediti preizkus zdravila. Preizkuse zdravil v homeopatiji izvajamo na zdravih prostovoljcih in ne na bolnikih. Namen preizkusa zdravila je ugotoviti, katere simptome povzroča in ne katere bolezni zdravi. To je pomembna razlika v primerjavi s klasičnimi zdravili, ki povsem spremeni možnosti zdravljenja in tudi sam pristop k zdravljenju.

 

Ko imamo celoten popis telesnih in duševnih simptomov preizkušenega homeopatskega zdravila, je to zdravilo na voljo za zdravljenje.

 

Predpis homeopatskega zdravila

 

Homeopatska zdravila predpisujemo na osnovi načela podobnosti, ki je v homeopatiji univerzalno pravilo zdravljenja. Ne glede na bolezen je torej način izbire homeopatskega zdravila vedno enak. Pri homeopatskem zdravljenju izberemo tisto homeopatsko zdravilo, ki je v preizkusu zdravila na zdravih prostovoljcih povzročilo podobne simptome, kot jih ima bolnik. Govorimo o podobnosti, ne o enakosti simptomov, pri čemer so najbolj pomembni dobro diferencirani, redki in nenavadni simptomi oziroma tako imenovani individualni ali karakteristični simptomi.

 

Načelo podobnosti je pravzaprav na zdravljenje apliciran zakon o akciji in reakciji. Z generiranjem bolezni podobnih simptomov v zelo blagi obliki (kar nam omogočajo potencirana zdravila) sprožimo nasprotno reakcijo organizma, ki se v toku zdravljenja postopoma vrne v stanje zdravja.

 

Takšen pristop k zdravljenju nam omogoča, da z enim zdravilom pokrijemo tako telesne kot duševne simptome bolnika. Z enim zdravilom pokrijemo celotno bolezensko sliko in spodbudimo zdravljenje na različnih ravneh hkrati.

 

S takšnim pristopom se nam odpre tudi pot k zdravljenju kroničnih bolezni, ki nikoli niso samo lokalna težava, tudi če so videti omejene samo na določen organ ali na določeno področje telesa. Kronična bolezen vedno vpliva na celoten organizem in spremeni njegovo ravnovesje v celoti. S klasičnimi zdravili, ki delujejo na določen biokemijski proces v organizmu, takšne bolezni nikoli ne moremo ozdraviti. Zato je šolska medicina pri kroničnih boleznih povsem nemočna. Homeopatska oziroma potencirana zdravila, ki se v biokemijske procese organizma neposredno ne vpletajo in delujejo na organizem kot celoto, pa so nekaj povsem drugega.

 

Homeopatsko zdravilo izbiramo individualno

 

Homeopatsko zdravilo izbiramo individualno, za vsakega bolnika posebej. Ker ga izbiramo na osnovi simptomov specifičnih za posameznega bolnika, lahko bolniki z enakimi diagnozami dobijo povsem različna homeopatska zdravila. Diagnoza bolezni žal ni podatek na osnovi katerega bi lahko izbrali pravo homeopatsko zdravilo zato tudi preizkušanje učinkov homeopatskih zdravil na tej osnovi ni mogoče.

 

Homeopatija je empirična medicina

 

Homeopatija je empirična medicina, ki sloni na načelu podobnosti. Hahnemann je prišel na idejo zdravljenja podobnega s podobnim na osnovi izkušnje, ko je na sebi preizkušal eno od zdravil proti malariji, potem pa je to potrdil še z drugimi zdravili. Razvil je lasten sistematičen način preizkušanja zdravil in je bil prvi, ki je kaj takega počel. Bil je zelo dober opazovalec, izredno bistrega uma in kljub svoji telesni krhkosti zelo vztrajen. Kljub velikemu odporu takratne šolske medicine se je glas o njegovem načinu zdravljenja razširil po celem svetu.

 

Preizkusi homeopatskih zdravil so natančno dokumentirani, rezultati preizkusov pa so zbrani v homeopatskih materijah medikah, ki jih uporabljamo, ko izbiramo homeopatsko zdravilo. Dokumentiranih je tudi nešteto ozdravljenj s homeopatskimi zdravili.

 

V homeopatiji imamo torej zdravila, za katera vemo, kakšni so njihovi učinki in kako jih moramo predpisovati, da dobimo želen rezultat, ne poznamo pa mehanizma njihovega delovanja. Tega se je zavedal tudi Hahnemann, ki pa je menil, da to ni tako pomembno. Menil je, da je bistveno to, da znamo bolnika ozdraviti, kar je tudi edini namen homeopatije in edina prava naloga zdravnika.